Margita Čuk, po iži Gubina iz Monoštra, je edna med tistimi penzionisti, steri fejst aktivno živejo. Kak šegau majo prajti, na dvej konci žgejo svejčo, vsigdar nika delajo, vsigdar se nikan pelajo pa vse tau mi tö leko vidimo prejk njine facebook strani. Človek bi tau mislo, dočas so v slüžbo odli so gvüšno sedečko delo meli, šparali so kilometre. Depa nej, te so tö cejli den na petaj bili, zato ka so medicinska sestra bili.
– Margita, vi zdaj v Varaši živeta, depa ovak, če dobro vejm, ste z Gorenjoga Senika, nej?
»Ge sem z Gorenjoga Senika iz Gubinoga dola, od tam kak je kasarna bila, tisto je mojoga dejdaka iža bila. On se je tak zvau, ka Gubin, moja mama je tö Gubina Micka bila pa tak sem te ge tö Gubina. Po drügi svetovni bojni je ižo država prejkvzela, zato ka dejdeka pa babo so za kulake vözglasili pa tak so iz te iže kasarno naredli.«
– Tau ižo sta dejdak pa baba nikdar nej nazaj dobila?
»Vejš, ka nej, tü je cejlak do spremembe režima kasarna bila, ranč tak so grünt tö nikdar nej nazaj dali.«
– Vi ste v cejlom življenji kak medicinska sestra delali, na petaj ste bili cejli den, dosta trbelo odti, dosta brige ste meli. Človek bi tau mislo, gda vi v penzijo pridete, te počivali. Depa nej, zdaj tak vidim, še več odite, vozite se kak gda ste delali. Gnauk ste tü, gnauk ste tam, kak na Vogrskom tak v drügi državaj. Če ste doma, te se sprehajate, gobe berete, tak ka ste vsigdar na pauti. Tau bi ednoma mladoma dosta bilau, kak vi tau ladate?
»Tauma sem rada, ka tau praviš, ka sem fejst aktivna. Vejš, tau je tak, gda sem še delala, ge sem dosta bila med betežniki, steri so neurološke probleme meli, tau je nej bilau leko delo, ka človek se je vsigdar s problemi spravlo, tau je zato vplivalo na nas tö. Dobro bi bilau vse tau malo vöpočinauti, depa te sem nej mejla telko časa, časa zase, nej sem mogla potovati, mlajši so še mali bili, v šaulo so odli. Gda sem v penzijo odišla, te sem si gordjala, ka vse tisto, ka sem nej mogla delati, potovati, langati po svejti, ka sem nej mejla prilike, vse tau bom naredla, gda bom pezionistka. Tak sem te prvin sir z možaum odla, depa zdaj on več nejma tašoga zdravja pa volé tö nej, ka bi se telko vozo. Zdaj mamo eno tašo malo skupino, steri se radi vozimo po svejti pa če mamo priliko, te demo. Vejš, tau je tak, zmejs trbej malo adrenalina, ka človeka malo tadale žene, če kama deš, te nika vidiš tö. Name dosta vse briga, pokrajina, narava, kultura, umetnost, gastronomija, lüstvo pa vse drügo, ka tašoga reda vidiš.«
– Ka je bilau najbola daleč, kama ste se odpelali?
»Zdaj sprtolejt sem bila v Amsterdami, tau je ena čudovita paut bila. Ta smo sami šli, moj pojep, ge pa sestrična. Moj pojep je od doma tau cejlo paut prejk intreneta zorganiziro. Vse karte, kak na fligar tak vstopnice. Cejli den je na minute vö biu zračunani, k tauma smo se fejst mogli držati. Tri dni smo tam bili, trno lejpa paut je bila. Najbola sem zavolo tulipanov üšla, tam je biu en 32 hektarov velki park, tau je trno lejpo bilau. Kanali, potoki, kipi, puno vodnjakov, puno rauž, tau je strašno lejpo bilau, tau moraš videti, tau lepoto, tau tapovedati ne more. Fejst se mi je vidla pa brigala rastava od Van Gogh-a tö.«
– Rejsan?
»Tak vejš, ka kakšno sliko Van Gogh-a v živo videti nejmaš vsigdar priliko. Vejn zato tö, ka je Van Gogh kak umetnik mi vsigdar skrak biu. Kak pravijo, ka med norcom pa med genialcem je samo za en vlas razlike. Ge sem dosta delala s tašimi betežniki, steri so v glavej meli probleme, depa dosta med njimi je fejst pametni bilau. Brigalo me je, kak je Van Gogh vstvarjo v časi, gda se me je že malo zmejšalo.«
– Steri kejp se je vam najbola vido?
»Meni so se najbole tisti kejpi vidli, stere je v prvom obdobji stvauro, tihožitje, rauže pa sončnice. Tiste melanholične slike, stere je že proto konca malo, gda je več nej biu čisti pri pameti, tisti črni kejpi se mi sploj ne vidijo.«
– Kakšno je bilau gesti?
»Geli smo njine klobase, stere so nej bile prave klobase, drügi žmaj so mele kak naše. Zajtrk smo vsigdar v restavraciji meli, obed smo nej geli, zato ka nej bilau časa, mi smo bola šli, kak bi čas z gestijom zapravlali. Večer smo v restavraciji meli večerjo, dosta krumplinov gejo, mesau bola na pari delajo, pa ka fejst dobro delajo, tau so ribe.«
– Od letala se ne bojite?
»Nej, ge sem se že dostakrat vozila s fligarom, drügo pa tau, kak pravijo, od fligara se nej trbej bojati, zato ka še eden nej austo vrkar v lufti.«
– Po dosti rosagaj ste odli, kak komunicirate, kak se sporazmejte?
»Taše probleme nejman, zato ka dobro znam nemški, gde nemški gučijo, tam se dobro sporazmejm. Moj oča je z Dolenjega Senika biu, on najbola samo nemški gučo, vogrski trno ranč nej znau, tak sem se ge navčila nemški. V gimnaziji sem se tö nemški včila, sledkar sem v Austrijo odla delat, eno babico sem opravlala, največ sem se še vejn tak tam navčila. Angleški malo tö znam, bar telko, ka odati me že ne morejo. Če pa v kakšnom slovanskom rosagi odimo, tam se slovenski vsepovsedik sporazmejn.«
– Kama baude naslejdnja dugša paut?
»Plan mam za eno dugšo paut, depa tau zdaj eške ne ovadim vö. Zato, ka še ne vejm, kak vküpride. Taše dugše poti moraš dobro zorganizirati pa penaze tö koštajo. Depa djeseni taše kratke poti na dva, tri dni gvüšno, ka mo üšla. Zato ka tej spomini so tvoji, tej se ne zgibijo, tau niške ne more vkraj vzeti od tebe. Dočas ka leko dem, mo üšla, sledkar če že nemo mogla, te mo se nazaj spominjala na té lejpe trenutke, ka sem nji doživela.«