Monošter so preplavili kresnice. Ampak ne tisti pravi hrošči, ti nimajo štirih nog. To so mladi, ki nam s svojo ljubeznijo in veseljem prinašajo luč v vsakdanjem življenju kot kresnice.
Szentjánosbogár (kresnice) je krščanska katoliška skupnost z ignacijansko duhovnostjo, ki je danes zrasla v gibanje po vsej državi. Deluje kot nevladno združenje v javnem interesu s podporo jezuitov.
Skupnost Szentjánosbogár je v Dunakesziju v drugi polovici 80. let ustanovilo več kot deset družin iz dveh župnij, da bi svojim otrokom ustvarile skupnost s krščanskim duhom.
Navdih za ime so našli v pesmi Sándorja Síka.
„Bratom, ki v noči hodijo,
Bog me je poslal kot kresnico.”
Prevod po izvirni pesmi Sándorja Síka: Az Isten küld… (neuradni prevod)
Od Dunakeszija do Monoštra? Kako in zakaj?
Vodja tabora Zsófia Goda prihaja iz Andovcev – tam je odrasla v Porabju, osnovno šolo pa je obiskovala v Monoštru. Zsófia Bedics, krajevna organizatorka tabora, pa je domačinka iz Monoštra. Obe sta že več kot 15 let dejavni članici skupnosti svetega Janeza Krstnika (Szentjánosbogár). V preteklosti sta večkrat skupaj taborili, kasneje pa sodelovali tudi kot vodji skupin. Prav iz njune pobude je nastala ideja, da bi bil Monošter odlično prizorišče za tabor, ki je potekal med 29. junijem in 4. julijem.
Sočasno s tukajšnjim taborom so na Madžarskem potekali še štirje otroški in najstniški tabori – s skupno kar 491 taborniki.
V Monošter je prispelo 66 otrok, starih med 10 in 16 let. Posebej velja omeniti Sándorja Bedicsa in ženo Katalin Bedics, ki sta imela izjemno pomembno vlogo pri iskanju prenočišč za otroke. Skupaj sta hodila od hiše do hiše in spraševala domačine, ali bi bili pripravljeni sprejeti otroke v svoj dom. Z njuno pomočjo je bilo 66 otrok nameščenih pri 20 prostovoljnih družinah.
Z otroki je prispelo tudi 12 vodij skupin, 2 logistična pomočnika in taborni duhovnik jezuit Tamás Forrai, ki so bili nastanjeni v Osnovni šoli svetega Gotarda v Monoštru.
Dopoldnevi so bili namenjeni skupinskemu delu, kjer so otroci prek pogovorov in iger predelovali različne teme. Popoldnevi pa so bili polni doživetij: izlet do jezera Hársas, orientacijska pustolovščina po gozdu od jezera do Brennerjeve kapele, športne igre, popoldan spoznavanje kraja, med drugim so obiskali muzej Avgusta Pavla, občinsko stavbo, imeli so glasbeno izkustveno srečanje z Bencejem Vargo, plesno druženje, skupno večerjo na dvorišču motela Alpokalja in na koncu zaključno taborno ognjišče.
Vsako jutro so otroci začeli z jutranjo molitvijo v cerkvi, ki jo je vodil pater Tamás Forrai, vsak dan pa so zaključili s sveto mašo.
Naša družina je gostila dve deklici, stari 11 in 12 let, poleg tega pa se je tabora udeležila tudi moja mlajša sestra. Z deklicama smo na srečo zelo hitro našli skupni jezik – že drugi večer sta me spraševali, ali me lahko kličeta sestra.
Zelo mi je bilo všeč, da so bile v taboru tudi dejavnosti, pri katerih smo lahko sodelovale gostiteljske družine, saj smo tako lahko pokukali v taborno življenje.
V tem tednu smo se veliko naučili drug o drugem, drug od drugega in o navadah drugih družin. Bila je posebna izkušnja teden dni živeti s tremi mlajšimi sestricami. Dogovorili smo se, da bomo ostali v stikih, in upamo, da je bilo teh nekaj dnevov začetek prijateljstva za vse življenje.
Fanni Császár