»Sveta leta« so nika posabnoga v živlenji katoličanjske Matere Cerkve, ponavadi je vözglasijo vsakšo 25. leto. Simbolizérajo pomiritev, odpüstitev grejov in povrnitev k Baugi. V takši lejtaj májo prauške veuko znamenje, najbole tiste v Romo, gde takšoga ipa v baziliki svetoga Petra opréjo »svete dveri«. Prejk nji staupimo na paut prauti zveličanji in se srečamo s Kristošom. Prvo redno sveto leto je pápa Bonifacij VIII. vözglaso 1300. leta, letošnjo je 27. takšo leto. Ništerne püšpekije leko vöodaberéjo »svetolejtne dveri«, pri nas so takše med drügimi v Varaši pa Somboteli. V Sloveniji majo svetolejtne dveri v 22 cerkvaj, takša je stolnica svetoga Miklauša (Nikolaja) v Murskoj Soboti tö. Sombotelski Slovenci že duga lejta odimo na prauške v Slovenijo, več kak dvajsti lejt smo vsakšo leto gorpoiskali kakšo cerkev svetoga Martina. Letos 12. juliuša pa smo se zatok odpelali v sobočko stolnico, ka bi v svetom leti mi tö odpüščenje dobili.
V neoromanskoj cerkvi, štero so po planaj vogrskoga arhitekta Lászlóna Takácsa zozidali med 1910. in 1912. letom, smo nutseli v stolice in slovenski pa vogrski zmolili očanaš, zdravamarijo pa molitev Jas vörjem. Bili smo »prauškarge vüpanja«, na svoji gvantaj smo nosili logotip svetoga leta z ednov redečov, žutov, zelenov pa sivov človečov figurov. Prva od nji se drži križa kak simbola vöre, té križ pa má na svojom spaudnjom tali sidro (horgony), simbol vüpanja. Vsi zamaj so na ednom šifti, šteri se ziba na vihernom maurdji živlenja.
Po kratkoj molitvi in prošnji smo si poglednili staro gotsko svetišče iz 14. stoletja s freškonami, štere je mabiti namalo eričen Janoš Akvila. Te pa smo gorseli na svoj bus in se napautili na Bukovniško jezero, štero leži nej daleč od vesnice Dobrovnik. Tau jezero so umetno (mesterségesen) napravili prauti povaudnim, v njegvoj vodej pa se ne smej kaupati, samo ribe loviti.
Tau mesto je erično po svoji petdeset energijski punktaj, šteri so v 450 mejterov šurkom kraugi kauli kapejle svetoga Vida. Polonje té punktov má zdravilno mauč: če se tapostavimo tak, ka nam roké visijo, prgiške obrnémo prauti zemlej pa raznok držimo prste, moremo čütiti toplaučo ali laden piš na rokaj. Broditi moremo na svoj navekši beteg, zmejs pa biti sploj mérni v tüjom lesej.
Epicenter, središče energijskoga parka je kapejla svetoga Vida, štero so na mesti ednoga križa domanji vörnicke dali zozidati 1828. leta. Na bučo 15. juniuša tam vküppride več gezero prauškarov. Nej daleč tečé vretina svetoga Vida, njena voda prej vrači betege oči pa vüj, depa nemérno düšo tö. Ž njauv moremo mujti tisti tau tejla, šteroga škémo ozdraviti, iz vodé pa se leko pigé tö.
Žalostno smo na pamet vzeli, ka je iz vretine svetoga Vida zavolo süuče komaj kaj cürilo. Vsakši je mogo več minutov čakati, ka bi si leko mujo oči ali piu iz zdravilne vodé. Najbole so tau šanjalivali tisti, šteri so steli kakši plastičen glaž vodé domau tö odnesti.
Na prauški smo si leko malo vözvračili düšo pa tejlo tö. Za organizacijo se lepau zavalimo Sombotelskoj slovenskoj samoupravi in sekretarki Slovenskoga kulturnoga drüštva Avgust Pavel.
-dm-
Sombotelski-skupinska à Sombotelski prauškarge pred svetolejtnimi dverami murskosobočke stolnice svetoga Miklauša
Sombotelski-izvir à Zavolo süuče je komaj kaj cürilo iz vretine svetoga Vida v bukovniškom lesej. Njena voda prej vrači betege oči, vüj in düše.